Slovenija je pred zahtevno trajnostno, sonaravno zasnovano razvojno in vrednostno dilemo načrtovanja prihodnosti prve polovice 21. stoletja. Na energetskem polju sta na voljo dva scenarija: fosilno-jedrski s trajno rastjo porabe energije in prednostno decentralizirani, na zmanjšani porabi energije in obnovljivih virih energije zasnovan scenarij. Udejanjanje fosilno-energetskega scenarija bi pomenilo, da bo Slovenija ohranila sedanjo gospodarsko strukturo, nizko dodano vrednost na zaposlenega in obotavljivo zmanjševala energetsko intenzivnost, zanemarila sistemske možnosti zmanjševanja porabe energije in onemogočila decentralizirano rabo regionalnih obnovljivih virov energije ter  s tem povezano višjo stopnjo samozadostnosti slovenskih pokrajin, ki je z vidika nacionalne varnosti zelo potrebna. Kljub temu velja podčrtati, da tudi raba obnovljivih virov energije pomeni okoljski pritisk, ki pa je v primeru optimalne lokacije po okoljskih učinkih bolj sprejemljiv od fosilnih virov energije in jedrske energije. Zato mora Slovenija za udejanjanje globalno in lokalno zasnovanega trajnostnega razvoja, razen stabilizacije porabe in potem postopnega zmanjševanja porabe energije, povečati rabo obnovljivih virov, vendar na lokacijah, ki so ne samo kar najbolj donosne, temveč tudi okoljsko in socialno optimalne ter lokalno družbeno sprejemljive.