Fenomena »Islamske države« ni mogoče razumeti brez poznavanja odnosov med suniti in šiiti skozi zgodovino muslimanskega sveta, socioloških značilnosti religije in posledic napada ZDA na Irak leta 2003. Napad je sprožil skrajno radikalizacijo dela sunitske skupnosti v Iraku, vzpostavitev »šiitskega polmeseca« in posledično reakcijo regionalnih sunitsko dominiranih držav ter sukcesivno spiralo nezaupanja med pripadniki sunitske in šiitske veje islama v Iraku in na celotnem Bližnjem vzhodu. Vojna v Siriji je nezaupanje še dodatno okrepila, trenutno pa se položaj zaostruje v Jemnu. Rezultat vseh teh procesov je krepitev »Islamske države«, položaj pa je, vsaj kratkoročno, težko rešljiv. Širši vojaški nastop ameriško-šiitsko-kurdske koalicije proti »Islamski državi« v bistvu zaostruje razmere, saj v veliki meri reproducira dojemanje arabskega sunitskega prebivalstva Bližnjega vzhoda, kakršno je obstajalo ob napadu na Irak leta 2003. Srednjeročno in dolgoročno gledano se vse bolj izrisuje proces fragmentacije Bližnjega vzhoda oziroma razpadanja nekdaj močnih arabskih držav po etnični in religijski črti. Nekaj upanja prinaša predvidena sklenitev dogovora med Iranom in šesterico držav o iranskem jedrskem programu, s čimer bi bil Teheran lahko pripravljen rahljati svojo »strateško globino«.