Plečnikova Ljubljana se deli na notranji, po Plečniku preoblikovani del ožjega mestnega jedra Ljubljane in na zunanji del. Če moremo pri notranjem delu opazovati njegove povezane poteze, mrežo ulic in trgov, v katero umešča svoje pomembne stavbe in spomenike, njegova dela v zunanjem delu nimajo tako čvrste urbanistične povezave. Stojijo nekako samostojno brez otipljivega urbanističnega konteksta. Tega je sicer Plečnik zasnoval, še zdaleč pa se ni uresničil v tolikšni meri kot notranji. Meja med notranjim in zunanjim delom poteka nekako po Fabianijevi urbanistični delitvi Ljubljane: notranji krog opredeljuje njegova krožna cesta. Zunaj tega kroga, onkraj tirnih naprav se razteza zunanji del, ki ga je Fabiani deloma zajel s svojim urbanističnim načrtom za Bežigrad (1899), Plečnik pa dopolnil še za Šiško in širši zahodni del mesta (1928).

Naša pot se začne pri sv. Jerneju v Šiški, kjer si ogledamo, kako je Plečnik preoblikoval zunanjščino cerkve in stopnišče ob njej. Po tem bomo vstopili v avtobus, ki nas bo popeljal po naslednjih postajah na poti. Naslednja je cerkev sv. Frančiška v Šiški, ki si jo ogledamo tako od zunaj kot od znotraj. Sledi cerkev sv. Cirila in Metoda z ogledom zunanjščine in notranjščine, od tod pa naredimo kratek sprehod do križišča Vodovodne s Samovo, kjer se nam bo odprl pogled na Stadion, ki pa je zaprt in si ga v notranjosti ne bomo mogli ogledati. Sledi ogled zunanjščine Baragovega semenišča, če bo priložnost za hip pogledamo še, kako je Tone Bitenc Plečnika dopolnil v notranjščini (tu mislim predvsem na Festivalno dvorano in stopnišče z zahodnim vstopom). V kompleksu Žal si ogledamo veliki portal, vežice in delavnice. Pri vodstvu Žal si je mogoče izposlovati je tudi ogled osrednje molilnice in še kakšne vežice. Končna postaja je sv. Mihael na Barju. Cerkev si ogledamo od zunaj in od znotraj.